26/07/2013
Avtor: Z.
Vnesel: Y

ko sem imela 10 let, sem zelo rada slikala z copicem, tako, da so se barve razlivale in prelivale druga cez drugo. hodila sem, mislim, da v cetrti razred in ze takrat se nekako nisem znala drzati pravil, ki so jih postavljali starejsi... ceprav sem se se tako trudila, da bi upostevala kar so mi narekovali, jih mnogokrat nisem razumela kaj sploh zelijo od mene.
ne morem reci, da so zato krivi moji starsi-nikakor, ker koliko pomnim so me zmeraj zeleli nauciti pravil, da mi bi bilo v svetu in zivljenju lazje - kljub njihovem trudu jim ni najbolj uspelo. no, nazaj k bistvu. torej hodila sem v cetrti razred, imela sem rada, da se barve razlivajo in nisem znala upostevati pravil. bil je cas okoli velike noci in naslikati smo morali velikonocna jajcka, ker sem kot sem ze prej povedala imela rada, da se barve razlivajo, sem vzela v roke copic naredila nekaj krogel razlicnih barv, nato pa vse razredcila z vodo da se je vse zlilo na vse strani. bila sem srecna. mnogo manj je bila srecna pa uciteljica, ko je videla kot je sama dejala "packarijo" je jezno, to sem cutila, dejala "zarja slikas kot tri letni otrok".
In takrat se mi je likovna vzgoja in vse povezano z njo zamerilo. Seveda, dokler nisem prisla na visjo stopnjo in dobila profeorico likovne vzgoje, ki je v vsaki sliki vsakega ucenca videla car in vedela, da je pri otrocih pomembno izrazanje custev in ne toliko koncni izdelek.
Zato sem ji danes se kako hvalezna, ker mi je dala voljo do ustvarjanja.
Nekateri ucitelji, ne bi smeli biti ucitelji, saj ne morejo, niti ne poskusajo razumeti nicesar drugega kar vidijo oni in to je narobe nasploh ce si ucitelj otrok, mlajsih od dvanajst let.
Ce necesa ne razumes, se ne pomeni, da je tisto slabo, morda samo ti ne vidis dovolj dobro.

Dodaj nov komentar