Nahajate se tukaj

27/09/2013
Avtor: Vanja D.
Vnesel: B.

ZA LJUBI KRUHEK
Ali so nas prav učili ... naši starši ... naši dedki in babice ... od dela se živi. Spoštljivost, poslušnost, pridno delo in 10 božjih zapovedi naj nam bodo vodilo v Življenju.
Niso nas naučili, da ni nikakršne potrebe, da ob tem ne bi mislili, bili samosvoji in predvsem preprečevali zlorabo dela ali zlorabo božjih resnic ... ker tudi sami tega niso vedeli! Ker so verjeli, da je to osnova človeškega vedenja. Ker so verjeli, da ti bo dobro v življenju s takšno privzgojeno popotnico. Naučili so nas tudi, da ni dobro izstopati v množici. Če skloniš glavo in se umakneš ... bo vse prav; če vstaneš, pa si lahko deležen neprijetnosti! Zatorej bodi v senci in skrbi zase.
Največkrat slišimo, da so razlike vedno obstajale, da v nobenem sistemu ni bilo rožnato za vse. Res je! Imela sem priliko doživeti revščino v otroštvu ... in rojena sem bila v bivši Jugi. Bila sem generacija, ko je bila polnoletnost tista meja, ko si začel razmišljati o svoji poti. Ko si razmišljal o tem, da je treba razbremeniti starše in se podati na pot svojega, samostojnega življenja.
Kaj se je zgodilo, da se je svet obrnil na glavo? V cerkvah nas učijo, da smo ljudje pravi in nepravi. V šolah nas učijo, da boš nihče, če ne boš najboljši. Veljali naj bi le visoko izobraženi ljudje, ki se šolajo do svojih 30-ih let, nato pa ne dobijo službe ... ker je izobraže- nih preveč.
Prav tako nas neprestano opominjajo, da bi naši otroci morali znati čim več jezikov, obvladati vse računalniške programe že v 1. razredu, se obvezno ukvarjati s športom – pa ne zaradi zdravja, ampak zaradi dosežkov, – zmagati na vseh matematičnih, zgodovinskih, veselošolskih ipd. tekmovanjih, obvezno igrati kak inštrument ... Če naš otrok ne skače od dejavnosti do dejavnosti in če ni med najboljšimi, ni vreden in mi smo slabi starši.
Starše so podučili, da je treba skrbeti za otroke, skoraj do starosti. Otroke so naučili, da nimajo prihodnosti in da so starši odgovorni za njihovo nemoč. Ob tem pa nam do onemoglosti vcepljajo, kaj vse moramo imeti. Kako enostavno je uživati že zdaj: najameš kredit in že imaš. Ko pa se ti zgodi, da kredita ne moreš plačati mesec ali dva, se poslužijo vsega, kar imaš ... in za kar si garal večino svojega življenja.
Mediji, revije, oglasi ... nas kar naprej spominjajo, da smo drugorazredni, če nimamo najboljše postelje in posteljnine, svetlečih loncev (ki skorajda sami kuha- jo), brezhibno posesanih tal z najnovejšim sesalcem, oken, ki nam jih zavidajo sosedje, avtomobila, ki nudi vrhunsko ugodje ... Še huje je, da nas neprestano spominjajo, da takšni, kot smo, nismo vredni ničesar. Imeti moramo idealno težo, biti brezhibno naličeni, s sijočo kožo brez gubic ...
Garderobo je treba skrbno izbrati, da nam pristaja, da so barve usklajene, da nas bodo opazili ... Samo popol- nost šteje. Kar naprej nas prepričujejo, da se energija draži. Kar naprej si izmišljajo nove stroške, nove zako- ne, nove primanjkljaje ...
Ker to počno počasi, se tega niti ne zavedamo.
Gledamo, kako za tiste, ki zakone postavljajo, prav ti zakoni ne veljajo. Poslušamo o milijonskih zneskih, ki jih je nekdo dobil in zapravil. O milijonskih zneskih naših bogatašev, ki naj bi bili uspešni. Uspešni v čem že? V postavljanju zakonov, ki služijo le njim, da se nesramno bogatijo in nas spreminjajo v sužnje, garače za njihove žepe.
Uničujejo in prodajajo naša uspešna podjetja, z nasmeškom na ustih gledajo množice ljudi, ki mora- jo zapustiti delovna mesta, na robu obupa, oropani eksistence in ponosa. Številke nezaposlenih se ne da več niti izračunati. Tudi to je nadvse zanimivo!
In ko ostaneš brez zaposlitve in nekako moraš preži- veti, ti ponujajo možnost samostojne poti. Celo nekaj malega ti država prispeva ... vendar le zato, da se te rešijo, da nisi breme državi. Davkoplačevalskemu denarju ... ki je pravzaprav tudi tvoj!
Tja si vlagal veliko let.
Nato te naučijo, da tvoje delo ni vredno, da moraš biti najcenejši in na voljo tudi ponoči, če je treba stranki ugoditi ... nekaj časa komajda še vlečeš, dokler ne ugotoviš, da si bil žrtev prevare, dali so ti malo ... ko si propadel, pa vzeli veliko ali vse – tudi tisto, kar si pridelal daleč nazaj, ko si še pridno plačeval davke.
Kaj se je zgodilo? Predobro vemo, vendar si tega ne priznamo ... vzeli so nam vse, v kar smo verjeli, vse, za kar smo garali, vsa naša znanja so ničvredna, saj če se ne pišeš prav, s težavo uspeš, in kar je še veliko bolj zastrašujoče, ne dobiš službe, s tem pa tudi nikakršne eksistence, dostojanstva, priznanja, da sploh obstajaš.
Vanja Degoricija