Nahajate se tukaj

27/09/2013
Avtor: Petra M.
Vnesel: B.

Objaveljno v časopisu MARIBOREC, Prva številka 13.9.2013

INTERVJU S FANTOM, KI JE ZAŽGAL RADAR

Kaj so v tvoje življenje prinesli radarji?
V moje življenje niso prinesli ničesar. Glede na to, kaj vse se je vse dogajalo v Mariboru, so bili samo pika na i. Bili so nadzor nad ljudmi. Vedel sem, da bo prišlo do protestov, če bodo začeli padati radarji. Tako je tudi bilo.

Zakaj so bili radarji pika na i? Kaj te je motilo?
Ne morem reči, da Kangler v mestu ni naredil ničesar, vendar je šlo vse preveč denarja v zasebne žepe in za druge namene, ki niso bili v dobro mesta. Preveč denarja je šlo v nič. Zapravil je zimsko univerzijado, veliko njegovih ljudi je dobilo dobre službe, hkrati pa se je ogromno pokradlo.

Zakaj si se odločil, da boš sam opravil z radarjem, glede na to, da je to motilo veliko Mariborčanov?
Že od otroštva mislim z lastno glavo. Nikoli nisem preveč rad poslušal dobronamernih nasvetov staršev, zato mi ni bilo zmeraj lahko. Če sem čutil, da je nekaj prav, sem tako storil, čeprav so mi svetovali drugače. Tako je tudi prišlo do tega. S kolegi smo se približno pet mesecev, preden je bil v Mariboru prvi protest, pogovarjali o tem, da je treba nekaj ukreniti. Takoj ko se je začela 1. mariborska vstaja, smo se je udeležili in protestirali z mnogimi somišljeniki. Moja jeza se je razplamtela, ko sem videl nepravilnosti, ki so jih policaji počeli nad protestniki. To se je pomešalo z malo adrenalina, zato sem radar pri Ljudskem vrtu polil z bencinom in ga zažgal.

Kaj si občutil, ko je radar gorel?
Hm, počutje? Jeza in sreča obenem. Ko je radar zagorel, sem občutil, da je konec vsega slabega in začetek nečesa novega. Vedel sem, da se bodo zaradi mojega dejanja začeli protesti, ki se jih bo udeležilo več ljudi. Vedel sem, da bodo ljudje tudi bolj ukrepali po svojih močeh in začeli misliti z lastno glavo. Da tako naprej več ne bo šlo. Ljudje so pristopili, gledali, nihče ni nasprotoval mojemu dejanju. Občutek sem dobil, da tudi oni vedo, da potrebujemo močnejše akcije, si pa nihče ni upal. Zato sem čutil, da je to bilo prav, saj sem to naredil za Maribor.
Kako so reagirali tvoji najbližji, ko so izvedeli, kaj ni naredil?
Izvedeli so šele pred mesecem dni (v začetku marca letos), ko sem dobil poziv tožilstva. Mama je skoraj izgubila živce. Oče se je jezil, jaz pa sem mu rekel, da sem polnoleten, da delam, kar hočem, po svoji presoji. Najhuje je bilo zaradi višine kazni. Skrbelo ju je, kako bom to plačal. Pogovorili smo se, vendar mojega dejanja nikakor nista podpirala. Niti z besedo se s tem, kar sem naredil, nista strinjala. Vseeno pa mislim, da so se stvari v mestu zaradi mojega požiga začele drugače razvijati.

Si komu zaupal, da si zažgal radar? Kako so te policisti našli?
Ne, bil sem raje tiho. Res pa je, da sem skupini najbližjih prijateljev kasneje zaupal, ker je ravno pogovoril nanesel na radarje. Po dogodku, ko sem radar zažgal, sem šel s kolegi v McDonalds. Tja je prišel kriminalist v civilu in me popisal. Verjetno je bil na protestu.

Si se kdaj srečal s Kanglerjem?
Sem. S kolegom sva pila kavo v bifeju pri Šerbineku. Tam je bil tudi bivši župan. Beseda je dala besedo, in ko se nama je zdel neznosen, ga je kolega prijel za noge, jaz pa za roke, in sva ga nesla ven.

Kako komentiraš dejstvo, da so protestnikom v Ljubljani oprostili ali znižali kazni, v Mariboru pa ne?
Nepošteno, diskriminatorno. Borimo se za svoje pravice in se jim ne pustimo. Tak občutek sem dobil, kot da smo Mariborčani manjvredni.