Nahajate se tukaj

02/04/2013
Avtor: Nika Štumberger
Vnesel: B.

(objavljeno v glasilu BOREC, april 2013 - glasilo dijakov II. gimnazije Maribor):
Govor na Prešernovi proslavi, 7.2.2013:

Začela bom z besedami, ki si jih sposojam, iz dveh preprostih razlogov; prvič, ker se rada zanašam na tuje besede, ki se mi zdijo resnične, in drugič, ker je citat, ki sledi, v ozadju vsega, kar bom povedala. Misel pripada Francozu Jeanu Rostandu:
̋Velik optimist sem, kar zadeva priho- dnost pesimizma. ̋ Ni ravno spodbudno, vem. Sem se pa odločila, da ne bom imela slabe vesti, če iz mene ne bo govorila hladnost razum- ske distance, temveč občutek, ki danes preveva mladega človeka, ko poskuša stopiti v svet odraslih. Občutek ni zelo prijeten.
Ne znam povedati, kaj je specifičen razlog. Svetovna gospodarska kriza verjetno, ki smo jo uspešno postavili za ultimativnega grešnega kozla. Nestabilnost političnih sistemov, kar je v Sloveniji uspešna maska za nemoralnost pohlepnih posameznikov, nesposobnost dobrih po srcu in apatijo intelektualcev. Definitivno mora nekako biti krivo tudi globalno segrevanje. S tem da ni zrak edino, kar se segreva.
Ampak tam nekje ob strani tiho ždi resnični krivec, kuga z imenom sprenevedanje. Sprenevedamo se, ko beremo statistike o številu samomorov v naši državi, ko poslušamo novice o huliganih
s protestov, ki jih je seveda nujno treba strpati v zapor, ko gremo mimo gospoda, ki že 20 let vsako jutro na Gosposko
ulico pripelje svoj voz z lutkami. Ne vem. Vedno starejša sem, bolj in bolj se mi dozdeva, da mentaliteta današnje zahodne civilizacije temelji na gnusnem sprenevedanju, pa ne samo takšnem, ki zadeva socialne probleme, ampak tistem sprenevedanju, ki se dotika temelja človeške biti. Pozabili smo, zakaj počnemo stvari, ki jih počnemo. Kaj šele, da bi se spraševali, če jih delamo prav. Zelo prisrčno se petelinimo na vrhu preperelega kupa antičnih stebričev, razpela in peščice renesančnih slik. Veliko ljudem se zdi pretirano sentimentalno, ko rečeš, da je to, kar svetu danes manjka, čut za človeka, ampak dejstvo je, da ga izgubljamo in s tem tudi čut do sebe samih. Kako lahko potem pričakujemo, da nekaj tako kompleksnega, kot je družba, ki temelji na teh posameznikih, ki svoje čute izgubljajo, ne bi začela propadati? Čelno trčenje v obličje pesimizma se mi zato za mladega človeka zdi neizogibno, če že ne živi v popolni ignoranci in konformizmu. Pravim, da ne vem, če zares razmišljam prav, ampak zrak, ki ga diham mi pripoveduje, da naši kozarci niso napol prazni, marveč to, da so od naših kozarcev ostale izključno črepinje, po katerih zdaj hodimo. In po dobri sta- ri slovenski navadi bi na vsak način radi v te naše kozarce natakali vino - čisto, po možnosti - pa ne gre, ker nimamo kam natakati, razen v izpraznjene sode
obrabljene tradicije in kulturne nave- ličanosti. Zato se je s polnostjo ali pra- znostjo kakršnih kolih kozarcev trenutno tako ali tako nesmiselno ukvarjati. ̋Potrebujemo nekaj, v kar lahko verjamemo ̋, je rekel bivši drugogimnazijec, ko je lani stal na tem istem mestu. Minilo je leto dni in sama še vedno nisem prepričana, kaj je zares tisto, v kar lahko verjamem. Še bolj me zanima, kdo mi bo to povedal, ker se do sedaj v tem niso izkazali ne posamezniki, ki naj bi se, prav tako pa ne vzgojno-izobraževalne ustanove, katerih del sem večino svojega življenja.
Ampak ostajam optimistični pesimist. Iskanje tega neznanega, nečesa, v kar bi lahko verjeli, se mi zdi smiselno. Ljudje se tako ali tako ne znamo in se tudi nikoli ne bomo znali utemeljevati na čemerkoli drugem kot ravno na iskanju. Zato pobirajmo črepinje in jih shranimo v žep. Za slučaj, ko bo črepinjska sodba končno nastopila.
In potem je tukaj še ta večna dilema ... Kakšna je v vsem tem cirkusu vloga umetnosti? V resnici je ni. Vsaj ne na nikakršni drugi ravni kot striktno individualni. Pa vendar se radi sprenevedamo, da obstaja, ker tako z lahkoto zamenjujemo pojma ̋vloga umetnosti ̋ in ̋vloga kulture ̋. Umetnost je za razliko od kulture stvar posameznika in ne družbe.
Ko govorim o umetnosti, imam v mislih
pojem, s katerim nam uspeva dostopati do sveta, ki se skriva za sliko, za tonom, za besedo. Za govorico, to mogočno človeško stvaritvijo, ki danes funkcionira na način zavajanja, hinavščine in sprenevedanja. In ker je obstoj družbe pogojen z uporabo govorice, ni težko zaključiti, da lahko tudi delovanje družbe označimo z istimi samostalniki.
Ko govorim o umetnosti, nimam v mislih nikakršnih eksperimentov moderne poezije, nobenih pisoarjev sredi galerij, še manj pa patetičnih performansov, ob katerih se od šoka niti jokati ne moreš, ker se počutiš tako zelo posiljenega. In drznem si trditi, da to, kar je nasilno ali na silo izraženo, ne more biti umetnost.
Kakorkoli je že izražena, pa naj vključuje še najbolj viharna čustva, ne morem mimo prepričanja, da ima prava umetnost v sebi milino.
Milino, ki ne šokira, ampak osupne. In to je umetnost, kot bi jo morali dojemati. Ne kot orodje družbe, ki ga lahko v roke dobijo samo od boga izbrani nadarjeni posamezniki, temveč kot tisto iskanje, ki je lastno vsakemu človeku, a pač dosegljivo izključno na ravni ranljivosti. To je seveda neverjetno izčrpajoče, ampak takšna je umetnost vedno bila. Naj parafraziram francoskega pisatelja Pascala Quignarda: ̋V umetnosti obstaja plat, ki je prekleta. Vsak umetnik mora pristati na to, da bo izgubil življenje. ̋ V odnosu med umetnikom in njegovim delom gre za borbo. ̋Ker je neverjetno težko izraziti svojo misel, kadar je misel življenje. ̋ In v borbi, da bi nam to uspelo, se moramo nenehno vračati na začetek. Vračamo se po sicer dobro uhojeni poti neštetih predhodnikov, pa vendar po poti, ki je zmeraj prepredena z meglo. In fascinantno je, kako kljub tveganju še kar hodimo, kot bi točno vedeli, kam smo namenjeni. Vračamo se v umetnost. Da spreminjamo naša življenja v misli. Ali pa misli v življenja, kdo bi vedel.

Dodaj nov komentar