Nahajate se tukaj

05/07/2013
Avtor: Miha Likar
Vnesel: B.

Objavljeno v glasilu BOREC (II. gimnazija Maribor), številka 6/116 junij 13, letnik XX

Refleksija 2k12/2k13 –
nagovor Tebi

Nihilizem med mladimi. Fraza, ki jo je oseba, ki se nahaja na desni polovici gausove krivulje inteligenčnega količnika, od svojega 15 leta slišala vsaj tolikokrat, kolikorkrat se je v letu 2013 razveselila sončnega dne. pravijo mi, veš, mladi ste izgubljeni, ne cenite stvari, ki vam jih svet ponuja, in v vas ni več upanja. prvi problem, s katerim se soočam, je, da tem vsevednim osebam ne bi škodilo, če bi
za začetek odprli sskj na strani 682 in v srednjem stolpcu prebrali razlago četrte besede po vrsti – nihilizem, kakopak. ampak te slamnate glave ne razumejo, da med nevoljo do učenja matematike, preživljanjem sobotnih večerov v klubih in pogovori s starši ter zanikanjem splošno priznanih življenjskih norm ni znaka za enakost. ampak to je le izhodišče zadeve, ki jo trenutno bereš. kot se to pogosto zgodi med komparativno analizo dveh pojavov, tudi tukaj naletimo na črno-belo dilemo. ne zanikam, da med njima ni vsaj 50 odtenkov sive, vendar, saj veš, kako je, ljudje imajo radi konkretne stvari. Če torej sprejmemo dejstvo, da sem nihilizem obarval s črno, se bom raje osredotočil na tisto svetlo, tisto popolno nasprotje, ki pa me, žal, še bolj kot pranje možganov o nihilizmu, spravi v neizmerno slabo voljo.
Že nekaj časa opažam, da se je letos navada, ki jo ljudje opravijo ob novem letu - pisanje novoletnih resolucij, prestavila na začetek meseca septembra. Morda nam je preprosto dovolj poslušanja o stva- reh, ki sem jih na kratko opisal v prvem odstav- ku, in ljudje so se odločili znova zaživeti. Kot bi bili eden izmed udeležencev državnega tekmovanja v triatlonu, so slekli plavalni neopren, si nataknili čevlje in se s kolesom podali na etapo, novo etapo svojega življenja. Kar zadeva vožnjo s kolesom, pa se žal le-te ne moreš lotiti, če ne znaš niti goniti, kaj šele menjavati prestav. Ampak dajte no, pustite mi veselje, letos se spreminja svet, letos bom družbi pokazal, kako mogočen sem. Kot voda na naš mlin, ali morda bolje, prvi pogon pedala, je bila letošnja politična situacija na lokalni, kot tudi na državni ravni. Glede na nenadno, ne le navdušenje, ampak tudi poznavanje politike, pričakujem 658
% vpis na smer politologije v tej ali prihodnji gene- raciji. Odlično, našel sem svoje področje, zdaj bom materi in očetu pokazal kako angažirana in neapa- tična osebnost se skriva v mojem patetičnem tele- su. Kot na osebni dan D, sem čakal prvo vsesloven- sko (ali pred tem vselokalno?) vstajo, da sem lahko končno izrazil svoje mnenje. To je to, Lenin, Che, množice v Siriji in Egiptu bi bile ponosne name. Z ramo ob rami teh velikih gverilcev stojim v sredi- šču mesta, opazujem ponorelo množico, nekje v ozadju zaslišim ropot helikopterskih lopatic in kolena postanejo mehka, ko kot falanga proti meni stopajo možje v modrem. In kaj zdaj? Kam naj se podam od tukaj naprej? Ugotovim, da to ni zame. Nisem produktiven, samo stojim in gledam, kako roka pravice s pendrekom po glavi udarja ... nedolžne?
Uberem drugo pot. Ponižujoče gledam svoje vrstnike, kako v trafiki čakajo na eno izmed tistih, saj veš, slabih revij. Jim bom jaz pokazal, kako je prav. Blagajna odpoje svoje znameniti ''cing'' in z Mladino v roki ponosno odkorakam v novi jutri. Saj ni važno, kaj noter piše, preberem morda čla- nek ali dva, izpolnim 3 gesla v križanki in »preklejem« avtorja ... ne vem, kaj je njegov problem, kako pri Engelsu naj vem, kaj je četrta največja luka v Venezueli. Pomembno je kako izgledam, kako dru- gi gledajo name. Tako je, prijatelj. Jaz sem revolucionar, upiram se političnemu sistemu, jaz sem tisti, ki ima jajca za živeti na robu, v neprestani nevarnosti ... pa je to res? Moja najljubša barva je postala rdeča. Prekleta banda desničarska, vse nam bodo pobrali. Če bi vzorec moje krvi pogledal pod mikroskopom, ne bi videl belih krvničk. Imam samo rdeče, na katerih se vsake toliko pojavita prekrižana srp in kladivo. Bratje, jaz sem vaš, kar je moje, je vaše, in kar je vaše, je moje. Skupaj bomo spremenili svet, moški in ženske vsega sveta, združimo se!
Ne, to je, vsaj po mojem mnenju, zelo zelo narobe. Te stvari me nervirajo. Nervirajo me ljudje, ki niso več sposobni imeti normalnega sproščenega pogovora, in to ne pomeni pogovora o avtih in vremenu, ker so zgolj doživeli razodetje. Ker berejo
zajebane knjige, v katerih so napisane besede, ki so težje in večje od njih samih. In potem, kot da bi ti biser na drugi strani pepelnika citiral filozofski slovar, poslušaš in poslušaš z veseljem, ki se lahko primerja z veseljem ob poslušanju državne himne na šolski proslavi. Citirajo in citirajo, s ponosom ti predstavijo svoj seznam velikih imen, da ti ja po- kažejo, kako pametni so. Na tebi izvajajo sfalira- no psihoanalizo, v svoji zaraščeni glavi pa ne znajo rešiti osnovne eksistencialne krize. Pameten si, izjemen si, ko bi vedel, koliko bolj te spoštujem zaradi vsega, kar si mi povedal. Pazite prisotni, novo razsvetljenstvo se pričenja na tem mestu, ob tem trenutku! Samo prosim te, ne pravi, da ljudje okoli tebe ne razumejo, zgolj ker niso prebrali knjige in poskusili si čim natančneje v spomin shraniti stavkov, ki spreminjajo življenje ... no takšen je bil vsaj plan. Prebral je osnove morale in počuti se sposob- nega soditi vsako tvoje dejanje, postavlja ti retorična vprašanja in ne vem, ali naj se pretvarjam, kako pretresen sem, ali naj mu odgovorim z nekoliko manj prijaznim retoričnim vprašanjem, da bo morda končno utihnil. Morala in vsakodnevna uporaba le-te se je očitno izjemno potuhnjeno splazila skozi ušesno votlino vsakega na pravilen ali napačen način angažiranega mladostnika. Posebej dobro je prakticirana v še enem izmed novih (na žalost tudi modnih) trendov. Kot se je širilo krščanstvo, se zdaj med ovcami širi kult imenovan veganstvo. Potočim solzo ali dve, ko začnem poslušati o morali, ko začnem poslušati o človeški krutosti in enakosti živali. Enakosti pred čim? Nisem nasilen, ampak res bi z užitkom udarjal te oprane lobanje. Skrbi ga za svinjo na vzhodni obali Brazilije in kokoši v centralnem Ekvadorju, deset minut po tej sveti pridigi pa si v H&M kupi bombažno majico, ki je zadovoljivo kvalitetna, ker kaj ... stane 6,98 €. Predrznež zahrbtni. Smilijo se ti svinje, kokoši in govedo, med- tem ko ti z razsvetljeno mentaliteto korakaš preko Glavnega trga, Marko v Bangladešu sedi za šivalnim strojem, da lahko ti, ti moralni človek, kupiš poceni majico in potem zaviješ v biotrgovino, kjer si nakupiš semen in tofuja za 20 €. Če se spreminjaš v moralnega pridigarja, ki sta mu najpo- membnejša vrednota enakost in pravičnost, bodi vsaj konsistenten in korekten. Bodi dober, spreho- di se v pristno slovensko trgovino z oblačili in kupi majico, na kateri ni napisa Made in Hell. Ne samo oni, čeprav so v tem trenutku v kar precejšnji pred- nosti, ampak večina mladih si kot prvo dopusti oprati možgane, ali morda bolje, jih napolniti s toksičnimi snovmi, potem pa si, prav občudovanja in hkrati prezira vredno, ves čas dopovedujejo, kako
so na pravi poti in kakšno pomembno vrednost ima vsak njihov premik. ADHD, avtizem sta bili zadnjih nekaj let zelo priljubljeni težavi pri mladih. V kolikor nisi mogel sedeti pri miru si bil hiperak- tiven, ko si se neprimerno vedel, pa je mati svo- je prijateljice hitro pomirila, da morajo razumeti, njen sin je vendar avtist. In na trg prihaja nova epidemija. Manjvrednostni kompleks. Žalostno je dejstvo, da se je iz preprostosti nesamozavesti pri mladem razočaranem človeku to premaknilo eno stopnjo naprej. Tako daleč, da on sam pravza- prav ne obstaja več. Napolni se s takšnimi ali drugačnimi idejami, ker je nič. Ker ga nihče ne posluša, ker ga nihče ne pogleda, ker mu nihče ne nameni pozornosti. Če nihče ne posluša mene, bom citi- ral Schopenhauerja, če ljudem niso všeč moje ideje, jih bom posilil s tujimi, na primer ... z veganstvom. Preprosto povedano si kot nihče, ki v vrsti čaka, da ga nagradijo z zaposlitvijo promotorja. Ti ne delaš za Phillip Morris, ne za Nestlea, ti delaš promocijo idej drugih ljudi. Zate ni monetarnega plačila, zate so prihranili veliko več. Končno se boš počutil nekaj vrednega, končno te bosta osebi ob tvoji desni, predvsem pa tvoji levi, poslušali. In tukaj se vrnemo nate, veliki revolucionar. Ne samo da si ponosno stal na Trgu svobode, tekal si pred policisti, zapravil 10,91 € za karto do Ljubljane, da si lahko tudi na nacionalni ravni pokazal, kako pri- zadeven si, bral si Mladino in končno izoblikoval tudi svojo politično pripadnost – izbral si pravo politiko, postal si rdeč. Ne, nisi. Stvar ni tako prepro- sta. Poglej ... ti bereš (bojda) levičarsko revijo, jaz berem National Geographic. Tako je, tako kot jaz z branjem znanstvene revije ne postanem znanstve- nik, ti z branjem provokativne, politično obarva- ne revije ne postaneš komunist. Na torbi nosiš rdečo zvezdo, ne veš niti, da je Marx imel brado. Hočeš enakost, ne veš, čemu se boš moral odpovedati. Rdeča baretka je le češnja na vrhu tvoje inteligence, ti pa vseeno ne razumeš pomena Živalske farme. Fant, zresni se, preberi knjigo ali dve in zapo- mni si, vsak je komunist, dokler se ne rabi ničemur odpovedati, tako kot je vsak ateist, dokler letalo ne začne strmoglavljati. Lahko bi povedal še več, ampak nabral sem si zado- stno število ljudi, ki mi bo prislonilo nož na vrat ali pa me vsaj premerilo z grdim pogledom na hodniku ... pa čeprav me je še včeraj lepo pozdravil. Poglej, tako je na stvari. Še pomniš, kar sem ti po- vedal v prvem odstavku? Bodi ponosen, vsaj nihi- list nisi. Pojdi, pokaži kakšne so norme, spremeni svet.

Miha Likar