Nahajate se tukaj

05/07/2013
Avtor: Sara Vidovič
Vnesel: B.

Objavljeno v Habitusu 2013 (časopis dijakov Gimnazije in srednje kemijske šole Ruše)

STARA COPRNICA
Bilo je jeseni. Jesenska sapa je premikala listje dreves, na dvorišču so se igrali otroci,
ljudje so hiteli mimo po službah, samo stara coprnica je stala pred oknom in kazala svoj
grozen obraz. Vsakega človeka, ki je prišel mimo, je natanko premerila od pet do glave.
Gledala je hudobno in strašljivo, nobeden ni upal migniti z glavo ali pogledati proti njeni hiši,
kaj šele njo samo. Hiša, ki nekako ni spadala ob šolsko igrišče, je bila najstrašnejša v tem
mestu. Marsikdo bi ji pripisal ime podrtija, pa si tega ni upal reči na glas. Res je, da je stara
ženska vsakega človeka natančno opazovala s tistimi svojimi groznimi očmi, vendar se še
nikoli ni prikazala iz hiše. Ampak to še ni vse. Širiti so se začele razne govorice, da je nekdo
starko ponoči videl skozi okno sedeti pri majhni lučki, ki se je videla daleč, daleč naokrog, in
se z nekom pogovarjati, da so se iz njene hiše velikokrat slišali nenavadni zvoki, da je njo in
njeno hišo odznotraj veliko ljudi že videlo v svojih lastnih sanjah ipd.
Nekega dne sta se pred hišo znašla dva neznanca – verjetno kakšna novinca, ki za
strašne zgodbe v tem mestu še nista slišala. Čeprav je hiša popolnoma normalna in brez
starke v mestu ne bi preveč izstopala, sta neznanca postala radovedna, kaj se skriva v njej.
Že zaradi tega, ker sta bila pod vplivom alkohola, sta se v smehu, s pivom v roki, napotila
proti njej. Stopila sta na prag in potrkala po vratih. Ni bilo odgovora. Potrkala sta drugič.
Spet ni bilo odgovora. Medtem ko je eden čudno gledal, je drugi bruhnil v smeh. Drugi mu
je v smehu na ustih kazal prst, da naj bo tiho in naj se ne smeje, a se ni zavedal niti tega, da
sam ni bil nič kaj boljši. Ker so bila vrata zapahnjena, sta se pritihotapila do spodnjega okna.
Režala sta se in drug drugega podpirala, si nastavljala oporo z rokami in nerodno plazila
skozi leseno okno. Ko sta na drugi strani s pivom vred popadala po tleh in je okno naglo
zaloputnilo za njima, sta se znašla v čisti temi. Niti ščepca svetlobe nista mogla zaznati okrog
sebe. Niti s pomočjo razpok lesa v hiši ni bilo razvidno, kako hiša dejansko izgleda od znotraj.
Končno sta se pobrala s tal in začela brskati po svojih žepih, da bi našla svetilko. Po hiši se je
razvlekel smrad po pivu. Zaslišati je bilo govorjenje ženske. Komajda sta ga lahko slišala. V
zgornjem nadstropju sta razločila majhno svetlobo. Sprehodila sta se po strmih lesenih stop
-
nicah, polnih prahu in pajčevine. Deske so kar škripale pod njima, vendar je njun smeh to
preglasil. Verjetno niti sama nista opazila, da so deske pod njima tako zelo stare in nevarne,
da se bo vsak čas pod njima vdrlo in bosta pristala v kleti. Ampak imela sta srečo. Ko sta
prišla v zgornje nadstropje, sta v špranji majhne sobice zagledala luč. Potihoma sta odprla
vrata in zagledala starko, s hrbtom obrnjeno proti njima, ki je sedela za mizico, polno lutk v
velikosti človeka in se pogovarjala z njimi. Fanta sta ponovno bruhnila v smeh. Niti opazila
nista, da ju ženska dejansko opazuje. Niti približno si nista mislila, da je ves ta čas vedela, da
ima v hiši nenapovedan obisk. Končno sta spet pogledala v sobico, vendar starke ni več
bilo. Že sta se hotela obrniti in se pobrati, od koder sta prišla, a v hipu, ko sta se obrnila, sta
jo zagledala pred seboj. Spet je gledala s tistimi groznimi očmi. Spet je ustrahovala s tistim
svojim groznim pogledom in planila na njiju. Ni minila sekunda, ko se ji je eden izmuznil in
pobegnil, drugega pa je grobo vlekla za roko in mu ni pustila oditi. Tema. In mir. Kot da se
nič ni zgodilo. Fanta, ki mu ni uspelo pobegniti, ni nihče več
videl. Drugi se je naslednji dan
zbudil z zavestjo in z dejstvom, da so to bile le sanje. Naslednji dan je ta hodil mimo hiše in
jo prepoznal. Zagledal je starko, ki ga je opazovala skozi okno in prepoznal njen grd po
-
gled. Nikoli več ni pogledal ne proti hiši in ne proti njej, tako kot to ni storil nihče drug, razen
fanta...fanta, ki se je izgubil v podrtiji stare coprnice.
Sara Vidovič, 3. AG