Nahajate se tukaj

08/11/2013
Avtor: Žiga Valh
Vnesel: X.

V pričakovanju prezbrižnih idej
ljudi, pesmi, minulega stoletja
brez sprememb čakajo znova in znova
vedno bol globoko na dno brezciljnega rova
nevede pa šepetajo v strahu pred zunanjostjo
spet bo isto kakor zdaj
še vedno pa igrajo, se z masko iz laži
iz dneva v dan prikrita svoboda le bledi.

Poglej, mudi se cestam skozi čas
nazaj negre korak, ne smeh
začarani ljubezni obrni svoje lice
počakaj, ostani, zamudila bova ptice
preplašene oči kričijo, solze
v mislih je ujet zaklad, a tone
z težo tisočih svinčenih src
le iskrena melodija ne pušča rane, ne ubija.

Dodaj nov komentar